Pohod po konjonu Zale
29 julija, 2014Komedija Poročil se bom s svojo ženo
12 julija, 2016
Ob 140. obletnici odkritja kolišč na Ljubljanskem barju, natančneje na Ižanskem, je bil tudi Koliščarski dan poseben. Pripravili smo obsežen program štiriindvajset delavnic in štirih dogodkov. Med njimi so bili tudi kolegi iz Avstrije, ki so predstavili svoja kolišča z originalnimi predmeti. Tako je prireditev je v osmih letih prerasla svoj lokalni in regionalni pomen.
Na predzadnjo avgustovsko soboto se prireditev odvijala v čudovitem okolju doline Drage pri Igu. Prestavitev lokacije iz Mahu pri Igu se je izkazala za pravo odločitev. Hlad jezera in senca gozda sta nas spremljala ves čas. To je bil eden od razlogov, da so se številni obiskovalci zadržali ves dan. Eden izmed njih je komentiral: »Tu smo že od jutra, vendar verjetno ne bomo uspeli vsega preizkusiti«. Kar je bil lep kompliment za organizacijsko ekipo, ker smo prireditev zasnovali na način, da lahko vsak najde nekaj kar ga pritegne. Delavnice smo razdelili na prazgodovinsko kulinariko, izkustvene arheološke delavnice, naravoslovje, ustvarjalnice, igre ter dogodke.
V kulinaričnem predelu so bile predstavljene jedi, ki so jih poznali v prazgodovini. Na podlagi arheoloških izkopavanj vemo, da so jedli jedi iz žitaric, stročnic, jagodičevja, oreščkov … Za različne namene so uporabljali tudi številna zelišča. Meso jelena in domačih živali je bil pretežen del proteinov. Med drugim je bil predstavljen zajtrk, ki bi ga lahko jedli tudi koliščarji in je bil sestavljen iz žgancev, kozjega mleka in prepeličjih jajc. Kot posebnost smo v zemlji spekli svinjsko meso. Kuhali smo pa tudi v lončenih posodah.
Veščine prazgodovine smo preizkusili na izkustvenih arheoloških delavnicah. Letos je bil poudarek na tekstilni industriji. Prikazan je bil postopek od volne in lanu preko niti, v tkanje blaga in šivanje gumbov. Na koncu so se obiskovalci lahko oblekli v rekonstruirana oblačila in se v njih fotografirali. Spoznali smo vse osnovne materiale, ki jih je uporabljal človek v prazgodovini. Naučili smo se kako izdelati lončene posode in jih okrasiti, narediti loke in nekatera prazgodovinska orodja. Na primer, kako s palico zvrtati luknjo v kamnito sekiro. Ali pa kako sestaviti leseno kolo, ki je najstarejše na svetu najdeno prav na Ljubljanskem barju. Po arheološkem eksperimentu v Franciji vemo, da je gradnja hiše na kolih trajala okoli dveh mesecev. Steno take hiše smo naredili tudi mi. Letošnja novost je bilo tudi pletenje košar. Keramiko smo žgali en teden. Pred Koliščarskim dnem smo na koliščarskem taboru postavili peč in jo odprli v na koliščarskem dnevu. Vse to znanje izhaja iz dolgoletnega poglobljenega študija arheologov in drugih raziskovalcev naravoslovnih ved. Delček arheološkega dela smo lahko spoznali tudi na arheološki delavnici.
Za življenje v prazgodovini je bilo ključnega pomena dobro poznavanje narave. Z naravoslovnimi delavnicami smo se skušali približati temu večji del izgubljenemu znanju.
Manjkale niso niti ustvarjalne delavnice, na katerih je dediščina postala vir inspiracije in kreativnosti. S pravo okro smo slikali po telesih. Izdelovali smo nakit in brali bobre. Poleg nadgrajene igre Lov na Belega bobra je bila letošnja velika novost tudi igra Koliščarsko leto. Igralci so med seboj tekmovali v »preživetju« v štirih letnih časih in različnih opravilih, ki so jih opravljali prazgodovinski prebivalci kolišč.
Na prizorišču so prireditev lepo zaokrožili predavanji o koliščih in Ljubljanskem barju. Tradicionalno pa so bili uprizorjeni tudi prenovljeni prizori iz romana Bobri.
V organizacijski ekipi smo veseli vseh 750 obiskovalcev in smo izjemno hvaležni vsem sodelujočim, ki ste skupaj ustvarili tako lep dogodek. Nadaljevanje koliščarskega dne vidimo v povezovanju posameznikov in inštitucij iz Slovenije, ki se ukvarjajo z dediščino. Še naprej bomo vabili mednarodne partnerje, ki bodo dogodku dali mednarodni pomen, saj poznamo dediščino prazgodovinskih kolišč v šestih državah okoli Alp, ki je od leta 2011 tudi dediščina vsega človeštva.