Glavna protagonista zgodbe sta Janez in Milena, ki sta ju upodobila Denis Simić in Sabina Sopko, mlada zakonca, ki živita v majhnem najemniškem stanovanju. Oderuška gospodinja Pepi poskuša najti vsak izgovor, s katerim bi upravičila dvig najemnine, drugih stanovanj pa ni na razpolago – ne pozabimo – zgodba se dogaja v šestdesetih letih. Pač pa je problematika vseh ostalih zakonskih tegob na šaljiv način prikazana tako, da jo lahko prepoznamo vedno. Janez, v našem primeru z nekoliko dolenjskim naglasom, je zdravnik, sicer pa tipičen moški lik: zobne paste ne zapira, zato se seveda suši, neprijeten zadah ustvarja s česnom in kajenjem in kot vsak človeški samec ni ljubitelj pospravljanja. Glede tipičnih lastnosti med predstavnicami ženskega spola ne zaostaja niti Milena: rada si kupuje oblekice, ne razume, zakaj jima država ne dodeli večjega stanovanja in želela bi že imeti otroka, za katerega se pa Janezu ne mudi tako zelo. V Janeza se zagleda najboljša Milenina prijateljica Irena, ki ga ravno po prepiru z Mileno obišče v njunem skromnem domu in hlini bolečine v prsnem košu, da bi jo kar takoj pregledal. V že tako razgretem ozračju se Milena vrne z ohladitvenega sprehoda ravno v trenutku, ko njen mož brez stetoskopa posluša na prijateljičinih prsih bitje srca. Razvoj dogodkov je nato predvidljiv. Po nekoliko rednejših prepirih jima prekipi in se ločita, a kaj, ko ne najdeta drugega stanovanja in sta se tako prisiljena še naprej stiskati v istem, majhnem prostoru. Kot da to še ne bi bilo dovolj, prideta reševati nastali problem še Janezova mama Kati in Milenin oče Polde, s štajerskim naglasom. Na tej točki se zgodba preobrne: ko Janezova mati izve za piko na i, ki je privedla do ločitve, postane Milenina zaveznica, prav tako pa njen oče z Janezom. Seveda se cena najemnine medtem dvigne. Dramatičnost in šaljivost dogodkov pa dokončno stopnjuje še odločitev gospodinje o sprejemu umetnika, ki ga je žena s solidno količino slikarske krame vrgla čez prag, namesti ga pa v njihovo, že tako prenatrpano sobico. V vsesplošnem modrovanju in izmenjavi izkušenj glede zakonskega življenja Janez in Milena ugotovita, da se z njunimi tegobami srečujejo tudi drugi pari, morda še v hujši obliki. Spoznata, da sta preuranjeno prestopila nesrečni prag Rubikona in med njima zopet vzplamtijo čustva ljubezni. Za srečen konec, kot se za komedijo spodobi, se odločita, da se bosta ponovno poročila.
Dvorana je bila polna do zadnjega kotička, manjkali pa niso niti Alenka Jeraj, tokrat predvsem v vlogi režiserke in dolgoletne predsednice Društva Fran Govekar Ig in naše dolgoletne predstavnice v parlamentu, župan Ivan Jordan in podžupan Boris Zupančič.
Čar amaterskih gledališč je v njihovi domačnosti in prisrčnosti. Njihovo delo je pomembno zato, ker spodbuja mlade talente na njihovi začetni poti, ki se lahko velikokrat kasneje razvije v profesionalno umetniško ustvarjanje, zato jih je prav gotovo vredno podpirati.