Pohod po konjonu Zale
Predstava Štajerc v Ljubljani
12 februarja, 2014
Koliščarski dan 2015
19 septembra, 201527.7.2014
Svet porečja Zale in Iške je košček Slovenije (gledano širše pa tudi planeta Zemlje), ki skriva mnogo presenečenj in lepote, ter zahteva fizični napor za premagovanje ovir, vzdržljivost ter zbranost vsakega pohodnika, ki se poda v ta težko prehoden svet.
Marsikdo med nami misli, da bo prehodil in s tem osvojil neko pot, pa se vedno izkaže, da človek ne osvaja narave, pač pa lahko narava osvoji človeka. In prav to je del skrivnosti, ki smo jo odkrivali, ko smo se skupaj podali na pot, na poletno nedeljo, 27. julija. Pohod je organiziralo Duštvo Fran Govekar iz Iga oziroma duša društva, Alenka Jeraj, naš vodnik pa je bil Marjan Ciber, ki nas je varno in zanesljivo vodil skozi vse prepreke na poti.
V nedeljo ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Iške na Rakitno, sam pohod pa smo pričeli na izviru Pikovniške vode pod hribom Avšnik. Nato smo se podali preko zaraščene in zamočvirjene ravnice Laščanloga, mimo razvalin Koroščevega mlina in 6 m visokega slapa ter nadaljevali mimo 9 m visokega slapa do najlepšega dela, mimo brzic, skozi skalno ožino, do ostankov Joškove žage in izliva potoka v Zalo. Mimo elektrarne smo pot nadaljevali po vodi, mimo Selanovega in Zakotkarjevega potoka, do slapa Stopnice. Po kratkem plezanju skozi skalno tesen se je pot nadaljevala mimo osamelca Skalni mož in Vrbice. Po strugi Iške smo šli mimo Votlega kamna do Grabljic in pot, po dobrih šestih urah hoje, zaključili pri domu v Iškem Vintgarju. Tam nas je lačne in telesno utrujene, obenem pa resnično zadovoljne, že čakalo kosilo.
V čem je bila še skrivnost te lepe nedelje? V tem, da smo skušali gledati naravo z odprtim srcem in spoštovanjem, pa čeprav je bil to naš bližnji svet in da smo bili povezani z ljudmi, ki so si bili med seboj vedno pripravljeni pomagati.
V nedeljo ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Iške na Rakitno, sam pohod pa smo pričeli na izviru Pikovniške vode pod hribom Avšnik. Nato smo se podali preko zaraščene in zamočvirjene ravnice Laščanloga, mimo razvalin Koroščevega mlina in 6 m visokega slapa ter nadaljevali mimo 9 m visokega slapa do najlepšega dela, mimo brzic, skozi skalno ožino, do ostankov Joškove žage in izliva potoka v Zalo. Mimo elektrarne smo pot nadaljevali po vodi, mimo Selanovega in Zakotkarjevega potoka, do slapa Stopnice. Po kratkem plezanju skozi skalno tesen se je pot nadaljevala mimo osamelca Skalni mož in Vrbice. Po strugi Iške smo šli mimo Votlega kamna do Grabljic in pot, po dobrih šestih urah hoje, zaključili pri domu v Iškem Vintgarju. Tam nas je lačne in telesno utrujene, obenem pa resnično zadovoljne, že čakalo kosilo.
V čem je bila še skrivnost te lepe nedelje? V tem, da smo skušali gledati naravo z odprtim srcem in spoštovanjem, pa čeprav je bil to naš bližnji svet in da smo bili povezani z ljudmi, ki so si bili med seboj vedno pripravljeni pomagati.
