Franc Govekar

(Idrija, 1840−Ljubljana, 1890)

~ Učitelj ~

“Koliko verli in bogaboječ učitelj ne le pri otrocih, temveč tudi pri ljudstvu premore, nam kaže pridni in svoji službi z dušo in telesom vdani tukajšnji gospod, podučitelj France Govekar. Ne rečem, da je bila v naši fari šola od prejšnjih let zanemarjena. Ali razloček je vendar že v obnašanju otrok na ulicah, če že drugod ne. Pred so zarobljeni ino odljudni otroci, ako so imeli kakega gosposkega človeka srečati, eni zbežali kakor divjaki, drugi pa so se, zna biti še celo nespodobno obnašali; in le malo jih je bilo, ki so lepi katoliški pozdrav Hvaljen bodi Jezus Kristus, znali. To je zdaj kake pol leta sem vse drugače. Učenci iz Govekarjeve šole se spodobno odkrivajo in pozdravljajo. Ali še lepše, še milejše je to slišati iz ustic malih otročičev, ki še dobro govoriti ne znajo. To je res kaj lepo. Omeniti moram, da zdaj tudi pri odraščenih ljudeh je ta lepi pozdrav večkrat slišati kakor poprej. Ti pa, dragi učitelj ostani zmerom tako priden in zvest in veselje rajsko boš občutil že tukaj na zemlji, kadar boš slišal mili krščanski pozdrav Hvaljen bodi Jezus Kristus.”

Tako je o mladem podučitelju Francetu Govekarju na Igu napisal August Pugelj, učitelj na gradu Sonneg leta 1863. France Govekar, doma iz Idrije, je leta 1862 prišel na Ig, najprej kot  podučitelj, kasneje kot dolgoletni učitelj v šoli na Igu. Tu je spoznal Marijo Minatti, hči graščinskega oskrbnika, logarja, lovca in knjigovodje Alojza Minattija. Le ta je prišel na grad Trnek, ki je bil v lasti turjaškega grofa Marije Jožefa von Auersperg. 5.oktobra 1851 se je Minatti poročil z Marijo Zalar in imela sta hči Marijo, ki se je leta 1869 poročila z učiteljem, Francetom Govekarjem. Bil je organist, pevec, govornik, ustanovitelj bralnega društva, soustanovitelj gasilskega društva. Več let je bil predsednik slovenskega učiteljskega društva. Napisal je priročnik, za naslovom: Umni živinorejec (SLIKA 3) posebnim ozirom na govedje, ki je leta 1872 izšla pri družbi Sv. Mohorja. Sin Fran Govekar pa je o svojem očetu v družinski kroniki zapisal tole:

“Bil je pač neutrudljiv. Da je našel časa za društva in njih seje, poleg pisarniških opravil, šolskega voditelja ter poučevanja par 100 otrok v različnih oddelkih, večkrat po dolge mesece, celo leta čisto sam, brez pomoči podučitelja in končno, da si je odtrgoval spanje za sestavljanje mnogoštevilnih spisov v učiteljskem Tovarišu (SLIKA 4) in drugih listih, vse to dokazuje, da je bil Govekar mož izredne delavnosti in ustvarjalne moči. Dobro se spominjam , da sem se kot majhen deček čudil, da oče tako zgodaj vstaja in piše in vprašal sem ga: Ata, zakaj pa ne spite? Oče mi je odgovoril:«Saj bom v grobu predolgo spal.«

“Mati mi je večkrat pripovedovala, da si je oče silno želel sina. V noči od 8. na 9. december 1871, ko so se začeli porodni napadi, je moj oče bedel, čital, pisal in razburjen tekal po prvi sobi na levi strani šolske veže, hodil tolažit in bodrit mamo in da je končno zapretil babici Škuljki:«Če ne bo fant, Škuljka, vas premlatim.« želja se mu je izpolnila. Pa še druga želja, ki jo je izrazil tisto noč muke in nestrpnosti:«Da bi bil le fant in lump.« Škuljka je seveda ostrmela nad tako željo zmerom resnega gospoda učenika, ki je tudi takoj pojasnil:«Veste, mati, če fant ni lump, to se pravi navihanec in neuganec, je navadno vselej potuhnjenec in tepec«. Zjutraj okoli 5 ure je že bobnal Jagrov ata po vratih spalnice, kjer sta ležala mati in sin ter je ob njima na stolu dremala Škuljka:«Ali je že?« »Že in fantek je.« »O, čestitam, takoj se vrnem in ga pridem pogledat.« H krstu sta me nesla gruntar Janez Gams iz Iške loke in graščakinja Emilijeva Dolarjeva iz gradiča pri Brestu. Posebno topla prijatelja sta morala biti Govekar in Gams, da sta se zmenila za botrstvo prvemu sinu in pozneje z njegovo ženo vred še za vse nadaljnje otroke.