Valentinu Vodniku v spomin

Valentin Vodnik je bil rojen v Zgornji Šiški – njegova rojstna hiša je zdaj obnovljena in živi s kulturno in gostinsko dejavnostjo, pred dvesto petdesetimi leti pa je bila to močna kmetija. Starši so dali Valentina v šole in pričakovali, da bo postal duhovnik; pri tem so mislili tudi na lastne koristi. Mladenič je to ugotovil in šel v samostan k frančiškanom, saj redovniki nimajo osebne lastnine. V samostanu si je pridobil tudi precej glasbene izobrazbe. Ker ni bil človek, ki bi lahko živel v samostanu, ga je takratni ljubljanski škof Mihael Brigido poslal službovat v nekaj župnij po škofiji, zlasti pa je zanj in za našo kulturo pomembno njegovo službovanje na Koprivniku v Bohinju. Pravzaprav je bil prvi tamkajšnji župnik. V Bohinju se je namreč seznanil z baronom Žigom Zoisom, se od njega veliko naučil in pod njegovim mentorstvom in mecenstvom opravil pomembno delo v slovenski kulturi in šolstvu. Duhovniške službe ni dolgo opravljal, saj je postal profesor na ljubljanski gimnaziji in pozneje njen ravnatelj. Urejal in izdajal je prvi slovenski časopis Lublanske novice, prvi slovenski koledar – Veliko pratiko, prvo slovensko kuharsko knjigo in babiški priročnik. V Veliki pratiki je objavil tudi kar precej ugank. Na primer: »Kaku bi se voda v situ djala, de bi skuzi ne tekla?«