Sprehajava se po obrežju,
veter sili v lase, pesek nosi v oči …
… za trenutek zadrhtiš … in jaz te sprašujem.
Vse bi rada vedela, vse o tebi, vse naenkrat in takoj …
Postavljam ti vprašanja, morje vprašanj,
stokrat – kaj … tisočkrat – kako … kje in še večkrat – zakaj
… ti pa kot, da nič ne slišiš, jih skriješ v svojo dlan …
… nato razpreš.
Veter jih vzame, morje posrka vase …
Sprehajava se …
Tvoja dlan v moji počiva …
… nato se ustaviš in vprašaš …
te nič o meni ne zanima …

Na paleti mavrica posušenih barv leži.
Čigave so te podobe, liki, obrisi …
Si to ti, ali sem to jaz …
Je tisti nekdo, ki je slikal, zbežal? Ali pa ga je samo nekdo zasačil in se je skril …
Kdo je slikal, kdo obrise lovil?
Jih na platno zlil … barve?
Rdeča, rumena, melena … modra …
… barva tvojih oči … ali pa je samo
slikar, kar tako, za lepši dan,
mavrici nasmešek podaril …

Poslušam tvoj nasmeh … tako igrivo otroški je,
tako tvoj in samo zame.
Iščem tvoj pogled … vedno zasanjenih oči
… modre oči, ogrnjene v siv plašč …
Šepetam jim tvojo najljubšo pravljico,
nežen šepet tvojim ustnicam
in potem me objameš … z globokim pogledom
me vzameš v naročje svojega objema.
Tu sem pri tebi … in tako prijetno je.

Vzameš palico in v mivko zapišeš
tvoje ime ob mojem … kako lepo je
videti ples nekaj tistih črk,
ko jih val potegne v morje … in potem
vzamem tvojo palico in poleg zapišem
… ljubim te.

Mene k tebi,
tebe k meni,
sence v temi,
tiste skrite, neizživete sanje,
tiho hrepenenje.

Mene k tebi
vlečejo nevidne sile.

Na mizi kozarec neizpitega vina
in v sobi še vonj tvojega telesa.
Že se sliši zvon v jutru dneva,
zaspanim očem pa – kot da se še ne ljubi vstati
iz mehkega objema.