Koliščarski tabor 2020

Tudi letos je, v dolini Drage, v zaščitenem območju, pri ribniku Rakovnik, s katerim upravlja Ribiško društvo Smuč Ig, v organizaciji Društva Fran Govekar Ig, že 10-ič potekal koliščarski tabor. Tabora se udeleži vsako leto 30 otrok in sicer v dveh skupinah. Otroci dvakrat prespijo v šotorih in za mnoge je to zelo razburljivo in edinstveno doživetje. Tabor je namenjen otrokom, starim od 8 do 12 let. Na taboru spoznajo nekdanje prebivalce Ljubljanskega barja, koliščarje. Po postavljanju šotorov, pri čemer pomagajo starši, je potekala prva, literarna delavnica, v kateri so otroci spoznavali Janeza Jalna in njegove Bobre. Z Marjeto Žebovec so prisluhnili odlomkom iz Bobrov, spoznavali družino Ostrorogega jelena in si po junakih iz Bobrov izbrali koliščarska imena. Med peko hrenovk, ki jih koliščarji najverjetneje niso imeli, a so otroci nad njimi navdušeni, so prisluhnili arheologu dr. Antonu Veluščku. Dr. Velušček je najbolj znani raziskovalec koliščarjev in avtor več knjig. Odkril je več pomembnih najdb iz tega obdobja. Med najpomembnejše zagotovo sodi najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, ki ga je odkril na kolišču Stare Gmajne pri Verdu. Kolo je bilo del voza in miniaturo takega voza so otroci izdelovali z nekdanjim učiteljem tehnike Lojzetom Severjem. Najprej pa so si morali izdelati orodje, leseno kladivo oz. sekiro. Po večerji so opazovali zvezde in planete, s prof. Khamom in sodelavci. Opazovali so ozvezdje Laboda, ki so ga opazovali tudi koliščarji in ga upodabljali na posodah. Videli so tudi planeta Jupiter in Saturn ter več meglic in drugih nebesnih pojavov. Naslednji dan so se podali na gozdno učno pot Draga, z drugo skupino pa na interaktivno Igrivo koliščarsko pot. To je čisto nova pot, ki vas iz centra Iga, kjer je razstava Koliščarji z Velikega jezera, kot izhodiščna točka, pripelje v Mah, do območja, kjer je bilo nekdaj eno starejših kolišč. To območje je od leta 2011 uvrščeno na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCO. V arheološki delavnici so otroci spoznavali poklic arheologa in z arheologinjo Pavlo izkopavali keramične posodice, ki so jih nato očistili in zlepili. S predstavnikom DOPPS-a smo ujeli nekaj ptičev, ki smo jih, po obročkanju in zbiranju podatkov, spustili. Najbolj zanimiv je bil vodomec, ki živi v zraku, v vodi, ko se požene za ribo, in v zemlji, kjer si skoplje bivališče. Otroci so se udeležili ribiškega tečaja, kjer so ujeli nekaj krapov. Po fotografiranju smo jih spustili nazaj v ribnik. Zvečer so pripravili dve gledališki predstavi iz življenja koliščarjev. Z Jožico Korenjak so otroci pregnetli glino in zemljo, da so pripravili material za koliščarsko peč, v kateri je nato Jožica spekla keramične posode s koliščarskimi motivi. Nato so iz gline oblikovali obeske in druge izdelke. Koliščarji so poznali konje, tako da je bilo organizirano tudi jahanje. Koliščarji so se preživljali z lovom zato so otroci izdelali loke in trenirali streljanje v tarčo. Znanje je prišlo prav pri igri Lov na belega bobra, kjer otroci tekmujejo v streljanju z lokom, odgovori na vprašanja o koliščarjih in okolju v katerem bivajo, pomemben pa je tudi čas, v katerem prehodijo oz. pretečejo pot, da najdejo belega bobra. Po Jalnovih Bobrih je beli bober ščitil Ostrorogega jelena, zato ga nikoli ni ubil. Še veliko zanimivega smo se naučili, predvsem pa uživali ob ribniku in neokrnjeni naravi, spletlo pa se je veliko novih prijateljstev. Otroci uživajo v naravi in si, tako kot odrasli, radi spočijejo od vsakdanjih skrbi in hitrega tempa življenja, v katerem je pogosto premalo časa za medsebojne odnose, stik z naravo in počitek.