Društvo Fran Govekar je v soboto, 19. oktobra, letos, organiziralo ekskurzijo v Rezijo.

Rezija  je čudovita dolina na severovzhodu Furlanije Julijske krajine ob meji s Slovenijo. Meji na občini Kobarid in Bovec. Obkroža jo gorska veriga z najvišjim vrhom Kanin, visokim 2587m. Značilnosti doline so poleg naravnih zanimivosti tudi staro slovensko narečje rezijanščina, pestro ustno izročilo, glasba in ples ter brusaška obrt. Rezijani, kot vsi Slovenci, izhajajo iz Alpskih Slovencev, ki so bili del Južnih Slovanov.

Naš vodič  je bil jezikoslovec, odličen poznavalec rezijanskega narečja, dr. Matej Štekl. Iz  zakladnice svojega obsežnega znanja nam je razumljivo predstavil zgodovinsko ozadje Rezije in njenega jezika ter njuno vlogo in pomen v sodobnem času.

Pot nas je vodila skozi Trbiž po Kanalski dolini do naselja Ravanca, ki je središče Rezije. V kulturnem domu “Ta rozajanska kulturska hiša” so nam člani folklorne skupine Dolina Rezije (Val Resia) predstavili svojo dejavnost. Skupina je pričevalka rezijanske kulture, ki se je ohranila do danes.Ob praznikih vsa dolina zaživi v glasbi in plesu pri katerih sodelujejo vsi prebivalci. Ob teh prireditvah ljudje plešejo, pojejo in tako prenašajo tradicijo iz roda v rod. Skupina deluje od leta 1838! Noše, ki jih nosijo, so natančna kopija prazničnih oblačil, ki so jih v Reziji nosili ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. Orkester sestavljata le dve glasbili: violina “citira” in violončelo “bunkula”. Glasbene šole nimajo, mladi se naučijo igrati “po ušesu” s poslušanjem starejših. Na rezijansko glasbo smo zaplesali tudi mi.

Nadaljevali smo z ogledom Centra za obiskovalce Naravnega parka Julijsko predgorje. Ob interaktivni maketi nam je lokalna vodička predstavila območje tega naravnega parka. V Centru sta tudi dve bogato opremljeni dvorani z grafikami, fotografijami in predmeti, ki ponazarjajo različna okolja v parku.

Ogledali smo si tudi cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je kot kapela stala že leta 1098, sedanja pa je iz leta 1718.

Kraje, kjer smo bili, je leta 1976 prizadel hud potres. Najti je le še nekaj stavb, ki so delno ohranile prvotno arhitekturo. V zadnjem času pa se ponovno kaže zanimanje za izgubljene značilnosti domače arhitekture.

V vasi Solbica smo si ogledali obnovljeno hišo iz leta 1756 v kateri je  Muzej rezijanskih ljudi. Na ogled je rekonstrukcija stare kuhinje in spalnice. V glavni stavbi je stalna zbirka o rezijanskem pripovedništvu. V Reziji se je ohranilo zanimivo ustno izročilo. Širšemu prostoru so gotovo najbolj znane Zverinice iz Rezije, ki jih je zbral akademik Milko Matičetov.

V Solbici je tudi Muzej brusačev. Poklic brusača je bil namreč značilen za to dolino in je prisoten še danes.

Zaradi gospodarskih razmer se Rezijanci soočajo z izseljevanjem in posledično nizko rodnostjo. Vse to vpliva na to, da rezijanščina počasi izgublja funkcijo in prostor. Prebivalci se v slovanski družbi izrekajo za Slovence (Slavince), v italijanski pa za Italijane. Na srečo pa mnogi zvesto ohranjajo domačo pokrajinsko – govorno etnično zavest!

V zadnjih desetletjih je bilo s pomočjo zaščitnih zakonov veliko storjenega za ohranjanje rezijanščine tudi za bodoče rodove. Prvi zapis tega starega slovenskega narečja je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v vasi Bila.

1980 je začel delovati  Šolski center za Rezijo kjer je učni jezik italijanščina, a imajo tudi ure rezijanščine.

Vsako leto izideta v rezijanščini koledar in glasilo “ Naš glas”. Leta 1994 so bile postavljene prve dvojezične krajevne table. Velikega pomena je tudi tedenska radijska oddaja Ta rozajanski glas, ki jo že več kot 30 let oddaja Radio Trst A. Žal pa je vpliv italijanščine zaradi šole in medijev precej močan.

Rezijo smo zapustili s prijetnimi vtisi in se odpravili proti Čedadu, središču Nadiških in Terskih dolin in kulturnem središču Beneških Slovencev. Vmes smo se okrepčali z, za nas “nepolentarje”, okusnim in zanimivim furlanskim kosilom.

V Čedadu smo se sprehodili po starem mestnem jedru mimo Mestne hiše iz leta 1565 in Pretorske palače. Pred Mestno hišo je bronast kip Julija Cezarja, ki naj bi ustanovil Čedad. Seveda smo se sprehodili tudi čez znameniti kamniti Hudičev most.

Zadovoljni in bogatejši za nova znanja smo se vrnili domov. Bila je prijetna in poučna ekskurzija.

                                                                                                

Darinka Mazi Batagelj