V nedeljo, 12. aprila, smo se, v organizaciji Društva Fran Govekar Ig, z avtobusom odpravili na zadnjo letošnjo uprizoritev Škofjeloškega pasijona. To je ena največjih in najveličastnejših gledaliških uprizoritev na prostem v Sloveniji. Poleg tega gre tudi za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. Besedilo je leta 1721 napisal kapucin Romuald Marušič na podlagi tradicije slovenskih spokornih procesij. Sestavljeno je iz 865 verzov in 13 podob: Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob.

Pasijon se odvija po ulicah starega mestnega jedra Škofje Loke, kjer se prizori Kristusovega trpljenja (pasijona) vrstijo zaporedno na več prizoriščih, gledalci pa jih spremljamo kot živo zgodbo v gibanju, v procesiji. Vsebinsko je pasijon večplasten. V ospredju sta dva glavna motiva, premišljevanje o Kristusovem trpljenju in simbolne podobe greha, pokore in odrešenja. Močno je izraženo svarilo ljudem pred lahkomiselnostjo do greha. V Pasijonu upodobljena grešnica je obsojena na večno trpljenje v Peklu, čeprav se kesa zaradi storjenega greha in ga obžaluje. Klici ljudem naj ne grešimo, so dobronamerni, saj storjeni grehi šele s časoma pokažejo usodne posledice za grešnike. Sporočilo Pasijona je, da je človek, ki je zaradi greha pahnjen v pekel, obsojen na večne muke, tudi če se greha kesa, zato naj ne greši.

Premišljevanje Kristusovega trpljenja, ki je trpel za odrešenje ljudi, je v velikonočnem času še posebej doživeto. Prizori trpljenja so bili tako živi, prepričljivi, da je gledalec lahko občutil obupno trpljenje, hkrati pa tudi veličino Kristusovega darovanja za ljudi. Trpljenje, izdaja, rane, teža križa, hujskanje, sovraštvo, sodba, kričanje množice: Križaj ga, vse to se je nas je boleče dotaknilo. Tudi trpljenje, ki ga povzroča človek človeku žal mnogim ni tuje, trpljenje zaradi krivičnih obtožb, zaradi izločenosti, obsojanja, sovraštva. Pasijon ne nagovarja le verne ljudi, saj odpira univerzalne teme kot so krivda, odpuščanje, trpljenje in upanje, ki so aktualne tudi za sodobnega človeka.

Pasijon ima izjemno duhovno in kulturno vrednost, posebej za ljudi v Škofji Loki in okolici, ki pri njem sodelujejo, saj jih vedno znova poveže v živo skupnost s skupnim ciljem. Pri pripravi in izvedbi je letos sodelovalo okoli tisoč petsto prostovoljcev, od mladih do starejših. Pred prvo uprizoritvijo so se organizatorji zbrali pri maši v kapucinski cerkvi sv. Ane, pri kateri so svoje delo izročili v Božje roke. Letošnji režiser Marcelo Brula, argentinski Slovenec, ki se je vrnil domov k svojim koreninam, je poudaril, da uprizoritev pasijona ni njegova, ampak »naša«, od skupnosti. Gledalci smo ta dar skupnosti doživeli in sprejeli s hvaležnostjo kot nekaj velikega, navdihujočega.

Pavla Meglič