Franc Kramar

(Matena, 1890−Strahomer, 1959)

~ Zbiralec ljudskega blaga, organist ~

Franc Kramar se je rodil 27. septembra 1890 v Mateni, očetu Antonu in materi Mariji.

Njegov oče je bil mizar, imel  pa je svoj pevski zbor in je znal orglati. Materin oče Matija Kržič je bil organist, mnogo let tudi v Tomišlju, tako da je Franc podedoval glasbeni talent od očeta in matere. Pri očetu se je od 12-ega leta učil orglanja in je 16 let star nastopil službo začasnega organista na Igu, 17-leten pa  zložil 40  svetnih napevov (Ižanski odmevi). Od leta 1896 do 1904 je obiskoval Ljudsko šolo na Igu, v času nadučitelja F. Ks. Trošta. Leta 1906 se je začel uresničevati velikopotezni načrt za zbiranje ljudskega pesemskega izročila po vseh deželah takratne Avstrije. Z dekreti »ministrstva za uk in bogočastje« so bili namreč ustanovljeni posebni deželni »delovni odbori«.

Člani slovenskega odbora, ki so bili hkrati poverjeniki za posamezna območja, niso bili dolžni sami zapisovati, pač pa poskrbeti za sposobne zbiralce, vešče zapisovanja melodij. To so bili povečini učitelji, duhovniki, študenti, dijaki, organisti. Med najbolj vestnimi zapisovalci je bil Franc Kramar, ki je s kolesom, z vlakom in peš prekrižaril Slovenijo po dolgem in počez in od leta 1908 do junija 1914 zapisal 4740 ljudskih pesmi.  Začel je v domačem okolju, na Ižanskem, kjer  je po lastni izjavi zapisal kakih 800 pesmi. Njegov oče mu jih je zapel kakih 100. Na Igu je zapisal napev in besedilo stare pripovedne pesmi »Mlada Breda«, katere ni bilo slišati nikjer drugje. V ižanski in sosednji šmarski župniji je zapisal več pesmi znanega pesnika Matija Kračmana ali »šmarskega šolmaštra«, tam rojenega, ki je v narodnem duhu zložil veliko cerkvenih in posvetnih pesmi. V Ihanski župniji je zapisal »Lepo Vido« v vasici Vinje pa leta 1910 iz ust ljudske pevke Katarine Župančič, po domače Živčkove Katre, od katere je ohranjena tudi fotografija, 106 pesmi, največ starih pripovednih: »Pegam in Lambergar, Godec pred peklom … Leta 1911 je bil potrjen k vojakom in je 5. oktobra  1911, 21-leten zapustil Mateno in odšel v vojsko, kljub temu, da je Slovenski odbor prosil, da mu ne bi bilo treba v vojsko:«…ker bi jaz silno rad nekaj pesmi in napevov popravil, katere imajo res veliko pomot,  zato je meni silno hudo, ker jih zdaj še mogoče mogel ne bom, ako bi moral biti tam 3 leta.« Služil je v Sinju v Dalmaciji in v Mostarju v Hercegovini (1911-1914). 8. avgusta 1914 je iz Mostarja odšel na fronto (1914-15 Srbija, 1915-16 Gorica, 1918 Koroška). 1. januarja 1918 mu je ubilo tri prijatelje Franc pa je moral v bolnišnico. Po tem se je vrnil na fronto in bil od 3. novembra 1918 v ujetništvu, v taborišču v Resanu pri Trevisu. Leta 1919 se je vrnil domov. Od začetka oktobra do konca decembra 1919 je obiskoval Orglarsko šolo v Ljubljani, toda zaradi revščine, pomanjkanja stanovanja in ker je imel doma samega starega očeta, je moral šolo zapustiti, kmalu potem pa je z odličnim spričevalom nastopil službo organista, leta 1920 v Preserju pri Borovnici, kjer je bil 13 mesecev, od tam pa je odšel v  Tomišelj, kjer je ostal 4 leta. Poročil se je z domačinko Alojzijo Glasič, s katero sta živela v Tomišeljski mežnariji. Imela sta 6 otrok (Franc-se je rodil v Tomišlju, ostali, Alojzij, Jožef, Marko, Janez, Štefan pa v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer je kasneje služboval).  Sin Franc je umrl v Teharjih, sin Alojzij je bil ustreljen med 2. sv. vojno, sin Janez živi v Kanadi, sin Štefan živi v Ljubljani, sinova Jožef in Marko pa  živita v Strahomerju). Leta 1925 se je javil na razpis za organista v Poljanah nad Škofjo Loko  in se 25. aprila  tja z družino tudi preselil. Tu je nadaljeval zbiranje vse do leta 1941, ko je v Poljansko dolino vkorakala nemška vojska in med drugim močno prizadela tudi župnijo. Franc se je z družino vrnil na Ižansko, v Strahomer, na domačijo svoje žene. Na Jakobovo nedeljo, 25.7.1942 so Strahomer obkolili Italijani in med mnogimi drugimi tudi Franca Kramarja odpeljali na Rab. Septembra 1943, po kapitulaciji Italije, se je vrnil domov. Že med vojno je igral orgle v Tomišeljski cerkvi, seveda če je bogoslužje bilo, po vojni pa je začel redno orglati, vse do svoje smrti 9. novembra 1959. Leta 1958 se je oglasil na Glasbenonarodopisnem inštitutu zaradi odkupa rokopisnih pesmaric, ki jih je nabral v času zapisovanja pesmi. Takrat so ga naprosili, da je zapel nekaj pesmi in izkazalo se je, da se je še po 50 letih natanko spomnil melodij, ki jih je zapisal. Tako se je poleg zapisov ohranil tudi zvočni posnetek njegovega glasu. Franc Kramar je edini od takratnih zapisovalcev ljudskih pesmi zapustil podrobno poročilo o svojem zbirateljskem delu. Poleg pesmi je zraven povedal še  kaj o pesmih, šegah ali kar je pač opazil. Iz njegove zbirke narodnih pesmi je bilo nekaj objavljenih v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi (69 pesmi) in v raznih listih (Domoljub, Kmetijski list, Gruda, Škrat, Vrtec, Angelček). Nekaj harmoniziranih narodnih napevov sta objavila Cerkveni glasbenik in Pevec.

 

Viri in literatura:

  • Kramarjeve beležke in pisma
  • CERKVENI GLASBENIK, Glasilo Cecilijinega društva, Ljubljana, 1925
  • CERKVENI GLASBENIK, Glasilo Cecilijinega društva, Ljubljana, 1926
  • CERKVENI GLASBENIK, Glasilo Cecilijinega društva, Ljubljana, 1927
  • CERKVENI GLASBENIK, Glasilo Cecilijinega društva, Ljubljana, 1928
  • M Murko: VELIKA ZBIRKA SLOVENSKIH NARODNIH PESMI Z MELODIJAMI, Ljubljana, 1929
  • SLOVENSKI BIBLIOGRAFSKI LEKSIKON, 4. zvezek, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, 1932
  • NARODOPISJE SLOVENCEV, DZS, Ljubljana, 1952
  • Zmaga Kumer: LJUDSKE PESMI ŽIVČKOVE KATRE, Ljubljana